Domača kuhinja v Sloveniji

Od leta 1997, ko sem ugotovil, kje živijo sorodniki moje babice, sem Slovenijo obiskal vsako leto.* Med vsakim obiskom, sem posebej užival ob srečevanju novih članov moje dolgo izgubljene družine ter ob slovenskih specialitetah. Ko pridem na obisk, je vsakdo zelo prijazen z menoj in povsod me sprejmejo kot družinskega člana, vendar vse prepogosto z menoj ravnajo, kot da sem član kraljeve družine. Najbolj všeč mi je, če mi ne ponudijo posebej zame pripravljene hrane, temveč najbolj uživam ob hrani, kakršna je pripravljena in postrežena na običajen dan in ožjim družinskim članom. Vendar pa vsakdo želi postreči najboljše, čeprav si želim, da bi bil "družina" in da bi z menoj ravnali kot z drugimi družinskimi člani. Vem, da se to ne bo nikoli dejansko zgodilo, toda prosim, da me čim manj obravnavate kot posebnega gosta.

Še vedno se učim o hrani in navadah kraja, od koder izvira ena četrtina mojih korenin. Vsakič ko sem obiskal Slovenijo, sem stanoval pri drugih sorodnikih. Anica Kramberger je tvegala največ, ko je leta 1996 povabila dva tujca iz druge države, bratranca mojega očeta in mene, da bi bivala pri njej na Ptuju (čeprav sem ji poslal dovolj rodoslovnega materiala, da se je lahko prepričala, da sva si v sorodu). Njena ponudba je bila več kot le čudovita, saj bivanje v hotelu ni najbolj primerno za spoznavanje družinskih korenin. Januarja leta 1997 nama je Anica stregla okusno hrano, peljala naju je na obisk v staro družinsko hišo in poskrbela, da naju je družina vzela s seboj na obiske in oglede.

Zanimivo je bilo pobliže spoznati bratrance in sestrične ter različne navade kuhanja in bivanja. Užitek je jesti v restavracijah, vendar so moje izkušnje z domačo kuhinjo neprecenljive. Po svojem prvem obisku, sem našel nekaj sorodnikov, ki živijo v Ljubljani. Življenje v glavnem mestu ni primerljivo z življenjem na Ptuju. Ljubljanski bratranci in sestrične nimajo zemlje, da bi sami pridelali hrano, vendar to ne pomeni, da jedo zunaj. Družina se hrani doma, razen ko vsi delajo, in zdi se, da jim je tako najbolj všeč. Ko sem se z njimi vozil po podeželju, smo jedli tudi v gostilnah; nekatere imajo zelo izbrano ponudbo, toda večina jih streže lokalno hrano za razumno ceno. Tudi to je del dogodivščine.

Od obiskovalcev, najsi so nenapovedani ali napovedani obiski, se vedno pričakuje da bodo jedli in pili. Nihče ne bo jedel dokler ne bo pričel jesti gost, četudi so domači dolgo čakali obisk in so otroci že precej lačni. Sčasoma sem se naučil brzdati, da se nisem povsod preveč najedel! "Nepričakovano" pomeni da hrano, ki se jo postreže skupaj z vinom ali kavo narežejo svežo. Na mizi je vedno kruh, sir, pršut, vložene kumarice, vloženi feferoni, ali ajvar. Pogosto je vse iz domače pridelave. Če kruh ni bil pečen doma, potem je bil vsaj sveže kupljen tisto jutro. Vsakdo kupi vsak dan svež kruh. V trgovini se kruh nareže na želeno velikost. Ob kruhu najdemo oddelek s siri in klobasami, ki jih narežejo na rezine. Narezke pogosto nabavljajo bolj za obiske.

Vsakdo vlaga domače ali na trgu kupljene kumarice in feferone. Ajvar sem prvič poskusil lani, bil je nov zame in zelo okusen. Posebna specialiteta pa so domače klobase, ki jih naredijo na kolinah, ali pa meso iz tünke. O tem okusnem svinjskem mesu sem bral, da ga imajo na podeželju Francije, in bil sem zelo presenečen, ko so mi ga postregli v Sloveniji. Seveda, to je Evropa, in le redkokdaj se na obložen kruh položi še en kos kruha, tako kot v Ameriki.


Vino je Sloveniji najpomembnejša pijača in glavna industrija na področju Ptuja. Skorajda vsaka družina pridela svoje vino na tem vinorodnem območju, najsi je to rdeče ali belo vino, ki zori v Halozah in Slovenskih goricah. Pogosto se pod brajdami nahaja klop z mizo ali pa dajejo senco avtu. Vsakdo, ki ima vsaj malo prostora goji grozdje in zelo redke so družine, ki ne pridelajo svojega vina.

Zanimiva navada ob pitju vina na ptujskem območju je, da zraven ponudijo mineralno vodo. Ta navada ni običajna v Ljubljani in drugih zahodnih predelih Slovenije. Z vinom se povsod postreže še steklenica mineralne vode, z ali brez mehurčkov. Seveda pa je odvisno od pivca ali si bo k vinu prilil mineralno vodo ali ne, pa tudi koliko. Čeprav se pogosto doda vodo k vinu, pa vsakdo ve, kdaj dodati vodo in kdaj ne! Prav tako raje pijejo lokalno belo vino, rdeče vino se jim zdi manj primerno za področje, ki je znano po svojem dobrem belem vinu. Rad pijem belo in rdečo vino.

Zjutraj ponavadi postrežejo zeliščni čaj, ponavadi že sladkan; naučil sem se ga najprej okusiti, in šele potem dodati sladkor! Čaju sledi turška kava. Doma kuhana kava je močna in sladka, postrežejo jo v majhnih skodelicah, ponavadi z mlekom ali smetano. Kavo običajno postrežejo zjutraj, toda tudi ob vseh drugih dnevnih časih. Ob kavi ponudijo tudi šilček slivovke. Po mojih izkušnjah slivovko strežejo kadarkoli, saj ima veliko bratrancev svoje kotle. Prav tako se pričakuje, da se pije na zdravje vsakogar.

Mleko, sok ali druge nealkoholne pijače so na voljo. Ko sem živel pri bratrancu na kmetiji, smo zjutraj spili kozarec sveže kuhanega mleka. Mlajši družinski člani so si v mleko dodali kakav.

Pivo je zelo razširjeno in možno ga je dobiti prav povsod. Nekateri imajo radi Laško drugi pa Union pivo. Nekaj mojih sorodnikov dela v Unionski pivovarni, toda le redki, celo v Ljubljani, so ga imeli raje od laškega.

Enkrat so mi postregli z jabolčnikom, ki mi je bil najbolj všeč. Postregli so mi ga v starodavni kleti domačije.


I'm not a big breakfast person. I'm always anxious for my morning coffee and Sam ne zajtrkujem. Zjutraj komaj čakam na skodelico kave in nič drugega ni pomembno, toda prav tako mi je bil všeč ponujeni zeliščni čaj ali mleko. Zjutraj se ponavadi je svež kruh. Pogosto se zraven ponudi maslo in včasih doma kuhana marmelada. Narezano meso in sir sta bila ponujena skupaj s kruhom; morda zato ker sem bil na obisku.

Zajtrk je bil zelo raznolik. Potem ko je bilo jasno, da ne želim ničesar posebnega, sem občasno vseeno dobil kaj povsem nenavadnega. Enkrat so mi ponudili kakav in zraven postregli polento. Bilo je zelo dobro. Enkrat drugič sem dobil kašo. Včasih pa so ponudili sveže kuhana jajčka, ter kuhano meso ali klobase.

V Sloveniji se glavni obrok dneva postreže zgodaj popoldan. To je lahko ob dvanajstih ali ob petnajstih, ko se družinski člani vrnejo domov z dela. Menda zato jedo zajtrk, da niso prehitro lačni. Zvečer se le poredko postreže celoten obrok. Pogosto je samo prigrizek in je lahko karkoli od tega, kar smo omenili zgoraj, ko pridejo obiski. Včasih se sprašujem, kaj zares jedo, ko me ni! Vem le, da sem bistveno bolje spal, če se nisem zvečer preveč najedel. V Franciji pa je ravno obratno. Tam se šele po osmi uri odpravijo v restavracijo na večerjo. V Ameriki veliko ljudi glavni obrok zaužije med peto in šesto uro popoldan, ker gredo pozneje v službo in imajo opoldan za kosilo sendviče.

Nedeljska juha je bila pogosto posebej zame pripravljena tudi med tednom. To je čista goveja juha z domačimi rezanci; nekoč sem celo videl kako so se rezanci sušili. Meso je bilo pečeno ali ocvrto. Potem ko so se me navadili, so zelenjavo iz juhe dodali v jušnik, tako da si jo je lahko vzel vsak, ki je to želel.

Solata je v Sloveniji zelo razširjena. Vsakdo je zeleno solato začinjeno z oljem in kisom. Če sami na vrtu ne pridelajo solate, potem si jo nabavijo na trgu. Solatno olje na Ptuju je vedno bučno olje, zeleno obarvano olje iz bučnih semen, ki ga le redki uporabljajo izven tega območja. Bratranci in sestrične, ki so že predolgo v Ljubljani: menijo, da ima bučno olje preveč močen okus! Meni je všeč, pa tudi barva pristaja zelenjavi. Številni sorodniki sami pridelujejo olje za prodajo in skorajda vsak, ki ima dovolj prostora goji buče. Buče gojijo samo zaradi semen, z ostankom hranijo krave in svinje. Drugače pa se jih podorje ali pa kompostira na kompostišču. Jeseni je bilo običajno, da si videl sušiti bučna semena. Morda vsakdo pridela svoje olje ali pa jih prodaja. Postopek stiskanja olja je zapleten.

Povsem običajno je, da se solata je iz skupne sklede. Solato so sicer dajali tudi na poseben krožnik ali v skledice, vendar se jo pogosteje zajema iz skupne sklede. Podobno je s servirnimi posodami-brez servirnih pripomočkov-krožnik si lahko napolniš s svojimi vilicami, najsi za sproti ali pa si naložiš poln krožnik. Vsakdo uživa v hrani in pri jedi, in tudi sam sem se zelo dobro vklopil, ker ne maram formalnosti. Če so samo meni ponudili dodatni krožnik, sem ga vljudno odklonil in sem ravnal, tako kot vsi ostali.

Zanimivo je bilo živeti pri različnih sorodnikih, ker sem lahko videl kako in kakšna vrsta hrane se pripravlja na vsakem domu. V različnih domovih je bilo čisto običajno, da so meso pekli v pečici, cvrli, pražili ali skuhali v golažu. Najbolj tipična zvrst mesa je svinina, ki ji sledi piščančje meso in redkokdaj govedina, razen na kmetih! Krompir in riž so pogosto ponudili na istem pladnju.

Nekatere družine so vedno jedle poobedek, nekatere pa sploh nikoli. Slednji so ponavadi ponudili kaj sladkega h kavi. Napovedanim gostom so vedno ponudili kaj sladkega v času obiska. Sladke poobedke se postreže za praznike ali kadar pride obisk. Sam najraje jem jabolčni štrudelj, ki ni nikoli prepojen z rozinami kot je to navada v Avstriji in Ameriki. Anica je imela spečen štrudelj, ko sem prišel prvič na obisk, ne da bi vedela, da ga rad jem, in vsakič ko pridem k njej na obisk, mi speče jabolčni štrudelj. Jem ga raje kot karkoli drugega!


Druga specialiteta je gibanica, ki so mi jo postregli v času trgatev. Na Zahodu Slovenije je gibanica obložena z jabolki in makom, prav tako jo pripravljajo na Primorskem. Ptujska različica je bila bolj v obliki vzhajanega testa za pice in obložena s smetano, jajcem ali rahlo sladkano skuto, pogosto so jo postregli še vročo, ravnokar vzeto iz pečice. Enkrat sem imel celo priložnost videti, kako testo vzhaja, kako se ga obloži in kako so gibanico vzeli iz krušne peči. Jedel pa sem tudi ajdovo gibanico.

Druga sladka specialiteta je potica, ponavadi je narejena doma, vendar pa jo je možno kupiti tudi v trgovinah. Ponudili so mi jo v vinogradu, medtem ko smo obirali grozdje, zraven pa smo pili staro vino.

Ne morem pa pozabiti z marmelado polnjenih krofov, katere strežejo v času pusta. Med svojim prvim obiskom sem obiskal Kurentovanje. Številni bratranci se pridružijo skupinam v kurentovih opravah. V času kurentovanja se poje veliko z marelično marmelado polnjenih krofov. Marelice so moj najljubši sadež. V kuharski knjigi sem našel recept za ocvrte miške ali krofe, vendar brez marmeladne polnitve. Ob potici in drugih dobrotah pa se pogosto ponudi še drobno pecivo.


Na trgu sem se hitro naučil prepoznavati vonj naribane kisle repe, ki sem ga vzljubil, in enostavno nisem mogel mimo stojnice ne da bi kupil repo. Na srečo so mi jo bili gostitelji pripravljeni skuhati. Kako imam rad repo! Nisem še slišal zanjo, dokler nisem kupil prvo slovensko kuharsko knjigo. Priprava repe je podobna tisti za kislo zelje. Sedaj si že lahko sam pripravim kislo repo, vendar še nisem zasledil, da bi jo prodajali v Združenih državah.

Druga slovenska specialiteta so štruklji, ki pa niso poobedek. Rahlo sladkano skuto se zavije v testo kot za štrudelj in skuha v slani vodi. Potem ko se malce ohladi se nareže in popraži na maslu-zelo okusna predjed.

Polnjene paprike so zelo popularne jeseni. Izven sezone pa se streže vloženo papriko.

Nekoč so mi ponudili juho z ajdovimi cmoki; morda so to bili ene vrste žganci. Že od nekdaj imam rad ajdo; ob nedeljah je moja babica ponavadi pekla ajdove palačinke.

Prav tako sem nekoč jedel sveže pečen pomfri iz doma pridelanega krompirja. Izgledal je kot tisti, ki ga kupimo v trgovini, vendar je imel bistveno boljši okus.

Pogosto se postreže narezano čebulo; začinjena z bučnim oljem je prava delikatesa. Povedali so mi, da je star kmečki običaj, da se je surovo nasoljeno čebulo ob tem pa še grižljaj kruha.

Zanimivo je bilo videti, kako se pšenico iz skednja s traktorjem odpeljejo v mlin in zmeljejo v moko. Stari družinski mlin Tementovih je stal v Zabovcih, kjer se še sedaj nahaja, in moji Tementovi sorodniki še vedno živijo v stari hiši preko ceste, kjer je bila rojena moja pra prababica Uršula leta 1840. V krušni peči, takšne kakršne lahko pogosto še vidimo v evropskih muzejih in slovenskih kmečkih hišah, še vedno pečejo svoj kruh.

Za Martinovo, 11. novembra, pa vedno postrežejo posebne jedi. Na dan sv. Martina mošt uradno postane vino in imel sem priložnost okušati veliko različnih vin in tradicionalnih jedi. Rdeče zelje se pripravi na nemški način, sladko in kislo, ob tem pa se postreže pečeno gos in mlince. Druga specialiteta je gibanica, ki se jo postreže kot poobedek, in seveda sta lansko in novo vino obvezno prisotna pri jedi!

Sam še moram poskusiti veliko različnih jedi iz Slovenije, ki sem jih videl na slikah ali pa o njih bral v kuharicah. Obstaja veliko različnih kuharskih knjig, toda najbolj všeč mi je Adamljejeva. Nekaj receptov poznam s svojih obiskov pri sorodnikih; nekateri se malce razlikujejo. Želel sem obiskati restavracijo, v kateri so bile posnete slike, vendar pa nihče od sorodnikov ni želel iti z menoj. Naposled sem uvidel, da imajo prav; drago je in boljša lokalna hrana je na voljo doma ali pa v gostilnah. Sedaj se ne trudim več poskusiti različne jedi, o katerih sem bral, temveč se prepuščam temu, kar mi prinese življenje.

Sestavek "Home Cooked Slovenian Food" bo predvidoma objavljen poleti 2000, v reviji "Slovenija magazine".



Ko sem na obiskih, pogosto z menoj ravnajo prav po kraljevsko. Vsakdo je nadvse prijazen z menoj in z zanimanjem se srečujejo z menoj. Zdi se, da so me povsod sprejeli za družinskega člana. Nikomur ne želim biti v napoto ali pa v breme. Najbolj všeč mi je, če z menoj ne ravnajo kot s posebnim gostom, temveč kot z družinskim članom. Ljudje v Sloveniji so na splošno zelo vljudni in obzirni. Slovenski sorodniki so podobni sorodnikom iz Francije, saj se resnično veselijo srečanja s sorodniki in njihovih obiskov, vendar pa si nikoli ne vzamejo časa, da bi obiskali daljno sorodstvo, razen če sem jaz zraven. Uživam ko gledam, kako se pogovarjajo, čeprav ni nikogar tam, ki bi mi prevajal. Bratranci in sestrične že vedo toliko o rodoslovju in poznajo fotografije tako dobro, da jih lahko sami obrazložijo.

Ptuj sem nazadnje obiskal jeseni leta 1999 in takrat smo pripravili družinsko srečanje, o katerem smo govorili že od mojega prvega obiska. Stara domačija na Ptuju me je že ob prvem obisku zelo prevzela. Povedali so mi, da domačija stoji na stari vinski kleti. Majhnega gradu, ki je tukaj stal, ni več, toda domačijo še vedno obdaja utrdbeni jarek, ki ga je nekoč polnila Rogoznica. Jarek je sedaj poraščen s travo, in čreda mlekaric skrbi za košnjo trave. V Slovenijo sem se vrnil oktobra v času trgatve in takrat smo tudi imeli piknik. Ker tako zelo uživam ob pitju vina, sem moral tudi videti, kako se ga naredi in pri tem sem tudi malce pomagal. Prepričan sem, da ni bilo veliko koristi od mene, toda veliko sem se naučil o trgatvi in seveda poskusil še več vina. Jeseni leta 2000 se bom ponovno vrnil!

Na svojih predhodnih obiskih sem sorodnikom pokazal rodoslovne preglednice s fotografijami; številni bratranci in sestrične niso poznali svojih sorodnikov. Poznal sem več bratrancev in sestričen od njih samih, čeprav ne znam slovensko! Iz tega razloga so me tudi prosili, da sem razposlal vabila (v slovenščino jih je prevedla sestrična) za družinsko srečanje; poslal sem 65 vabil z zemljevidom. Potem ko sem prispel na Ptuj smo še enkrat pregledali vse naslove in poslali smo še dodatnih 15 vabil. Na piknik je prišlo 240 ljudi! Doma sem pripravil nalepke z imeni za 450 znanih sorodnikov. Po zadnji oceni v Evropi živi 650 sorodnikov, ki bi lahko prišli na srečanje, če bi tako želeli in če bi jih obvestil. O dogodku so poročali po ptujskem radiu, v ptujskem Tedniku je bil objavljen članek in celo v Jani. Zdi se, da je vsakdo užival. Losos, ki sem ga prinesel s seboj iz Aljaske je bil velika uspešnica. Vsakdo je bil presenečen, da je srečal toliko znancev, s katerimi si je v sorodu. Morda bomo naslednjič imeli manjša srečanja, kjer nam bo igrala glasba in bomo lahko plesali.


Da sem se lažje sporazumeval, sem se naučil govoriti počasi in jasno, kar mi tudi omogoča izbiranje besed, ki jih lažje razumejo (besede francoskega ali angleškega izvora). Ko sem na obisku včasih presenečam druge, ko ugotovim o kom se pogovarjajo, saj prepoznavam kraje in imena, ki jih omenjajo. Moji slovenski sorodniki hitro ugotovijo o kom govorim, če napačno izgovorim ime ali priimek, ne tako kot v Franciji, kjer sem obupan nad sabo, ker ne znam pravilno naglasiti besed. Na koncu besede zapišem ali na glas črkujem, celo tistim, ki znajo angleško. Ker nimamo istih naglasov samoglasnikov in ker si enostavno ne zapomnim besede ali pa jih izgovorim napačno, sem zelo razočaran nad seboj.

Včasih me vprašajo ali bi raje živel v Sloveniji. In odgovor je vedno ne, srečen sem, da sem doma na Aljaski. Hitro po tem, ko se spet privadim domu, se spomnim svojih dogodivščin in začnem razmišljati o naslednjem potovanju, da bi se naučil še kaj več o krajih od koder izhajajo moji predniki. Hrana, vino in prijateljstvo so velik del čudovitih izkušenj, ki sem jih deležen v Sloveniji!