Janez Kramberger


Njegove izkušnje med drugo svetovno vojno, ki jo je preživljal skupaj z Brankom Krambergerjem, mrzlim bratrancem


Spraševal je Jim Dangel ob pomoči Janezovega zeta, Srdana Mohoriča,
februarja 2002 v Podvincih


Janez Kramberger died in Ptuj 22 October 2004, aged 78.

Janez
This is his last photograph with his wife Ljudmila.



        Leta 1943 so Janeza (rojen 24.11.1925) in Branka (rojen 9.1.1925) Kramberger, v starosti 17 let, ko je Štajerska še bila Untersteiermark, (Hitler je to  področje vključil v Tretji Rajh l. 1941), ker sta bila oba premlada za nemško vojsko, poslali na Slovaško, kjer sta se pripravljala na vstop v vojsko. Obljubili so jima, da se bosta lahko po treh mesecih vrnila domov in da bo njuno urjenje s tem končano. Seveda pa sta bila mobilizirana v Avstrijo in so ju poslali v barake na Bodenskem jezeru blizu švicarske meje. Tam sta bila tri mesece in nista sodelovala pri nobenem urjenju. Nato so ju napotili v Francijo, v kraj Spinal ob reki Mozeli in Loreni. Tam so ju tri mesece urili v veliki vojaški vaji kot navadna vojaka. Nato so ju poslali v Brest, Bretanija. Po nekaj mesecih sta tam dočakala invazijo zaveznikov. Ob invaziji 6. junija 1944 sta bila v bližini Bresta.

        Pripadniki njune divizije so imeli kolesa. Njihova naloga je bila iti na fronto, kjer so bili dva tedna. Janez in Branko sta spala skupaj. Branko je bil prvi mitraljezec, Janez pa drugi - upravljala sta namreč z modelom strojnice za dve osebi.

        Po dveh tednih, ki sta ju prebila v slabih pogojih in vedno v strahu za življenje, so se z Ivom Kajžnikom s Ptuja, odločili za beg. Niso vedeli, kje je fronta. Skrbno so čuvali svoje načrte. Beg so načrtovali za takrat, ko sta si bili liniji fronte zelo blizu. Ob zori, ko je veliko vojakov še spalo, so pričeli teči in naenkrat so ju obkrožili angleški vojaki. Roke, v katerih so držali belo zastavo, so dvignili kvišku, nato pa so se z nasmeškom ulegli na tla, saj so vedeli, da so rešeni. Takoj ko so jih Angleži zajeli, so jih z džipom odpeljali nekaj kilometrov za bojno črto. Nobene propagande ni bilo, ki bi predlagala vdajo. Sami so se odločili, da je tako najbolje.

        Potem, ko so jih zajeli, so jih zasliševali o položajih orožij, številu vojakov, če je vse v redu, če jih želi še več prebegniti, itd.

        14 dni so čakali na prevoz in v tem času so se lahko prosto gibali, niso bili v zaporu ali barakah. Pridružili so se jim še drugi vojaki, ki so se predali, ali ki so bili zajeti in vse so enako obravnavali. Po dveh tednih je prišla ladja, ki jih je prepeljala v Anglijo in potem naprej na Škotsko, v varovan tabor v Edinburghu.

        Hrana je bila dobra, toda pičla. Britanci so iskali prostovoljce, ki bi pomagali pri pobiranju krompirja in drugih kmečkih opravilih. V zameno so jim kmetje dajali hrano in cigarete, vendar ne vsi.

        Novembra 1944 so prišli vojaki Jugoslovanske Armade in jim razložili, da lahko postanejo pripadniki jugoslovanske armade kralja Petra; prišli so tudi oficirji partizanske vojske (komunisti). Kraljevi oficirji so jim razložili, da je pomembno, da postane Jugoslavija svobodna in da jo zapustijo sovražniki. Partizanski oficirji pa so jim rekli, da je hrana na Škotskem boljša, toda le bi se odločili iti domov in se boriti, potem da jih čakajo težki časi (komunistov niso omenjali). Kraljeva mornarica je bila v Aleksandriji, Egiptu, torej bi morali iti tja in se tam pridružiti jugoslovanski armadi. Namesto tega so se odločili za partizane, ker so tako nemudoma šli nazaj v Jugoslavijo. Ničesar niso vedeli o politiki. Vsaka stranka je prišla samo enkrat in odločiti so se morali sami. Vsi trije in večina drugih se je odločila za partizane. Podpisati so morali, kako so se odločili.

        Potem, ko so jih vzeli iz tabora in so bili nastanjeni v zasebnih hišah, so morali čakati dva tedna na ladjo. Živeli so v praznih hišah, dobili so nove uniforme in nekaj denarja. Hranili so se v menzi, kjer je bila hrana zastonj. Glede oblačil in hrane se jim je dobro godilo. V veliki ladji so jih prepeljali na italijansko fronto. Konvoj se je končal na Kalabriji, na jugu Italije. Posedli so jih na vlake, ki so peljali na sever, kjer so se pridružili partizanom v nekem mestu na jadranski obali, kjer je bilo veliko ranjenih vojakov. Kratek čas so čakali na ladjo za Split. V Splitu je bilo veliko vojakov, ki so jih organizirali v bataljone in jim dajali nadaljnja navodila. Poslali so jih v smeri Gospič, v bližino Velebita. Okoli Gospiča so se borili z ustaši, in ne z Nemci. Po koncu bojev so jih poslali v Slovenijo, kamor so prispeli preko Vinice na Kolpi, kjer jih je čakal težek boj z belo gardo. Vsi spopadi so se končali 9. maja: Nemčija je kapitulirala. Janeza so poslali v Ljubljano, Branka pa v Trst.

        V Splitu se je njuna enota imenovala 5. Prekomorska brigada.

        Janez ni videl Branka vse dokler se ni vrnil na Ptuj. Tretji prijatelj, Ivo Kajžnik, je bil prav tako v Ljubljani, živela sta v barakah in poslali so ju v okolico Ljubljane. Janez je bil v Ljubljani kot vojak od kapitulacije pa do aprila 1947. Domov ni smel, lahko pa je pisal - tudi iz Anglije in od povsod drugod je lahko pisal.

        Njegova starša sta ostala na domačiji v Podvincih, v isti hiši, kjer sedaj živi tudi Janez, kljub strahu pred represalijami. Pošta s Škotske je prispela preden je bila njihova domovina rešena nacistov. Nemci so tam bili še leto dni in seveda so nemške oblasti prebirale pošto. Janez, Branko in Ivo so bili zaskrbljeni za svoje družine, toda na srečo se jim ni nič zgodilo.

        Branko se ni vrnil domov takrat, morda je prišel kasneje. Janez in Branko sta imela še veliko stikov, potem ko sta se vrnila domov. Angela je rekla, da sta si bila Branko in Janez zelo podobna ko sta bila mlada, pa tudi Janez se strinja, da sta si bila podobna.

        Hiša Janeza v Podvincih 6 (danes 99) je bila last njegovega očeta, pred tem njegovega dedka Jožefa Krambergerja, saj je to bila domačija njegove matere Treze BRUNČIČ.

        Jim še mora povprašati Anico o Branku, kot tudi Angelo o Branku in njenih drugih bratih, posebej o tistem, ki je bil pri SS-ovcih. Janez je slišal o nemških oblastnikih, ki so prišli v barake in posameznikom ukazali, da se pridružijo SS- ovcem.
 
Normandy map

        Anica je povedala, da se je Branko Angležem vdal leta 1944 v kraju St. Lô (ki leži med Brestom v Bretaniji in jugozahodno od Le Havra v Normandiji). Anica in Branko sta nameravala obiskati ta kraj po vojni, vendar tega nikoli nista storila. Ta lokacija je bila izredno nevarna, saj so ga močno bombardirali v času osvobajanja Francije. Branko in Janez sta imela veliko srečo, da sta preživela.

St. Lo

Pictures from the book Liberation World War II, by Martin Blumenson,
Time-Life Books series. (In Sitka 940.5421)
 

        Janez, Branko in Feliks - vsi so delali v Tovarni glinice in aluminija (danes TALUM). Janez in Feliks nista vedela, da sta si v sorodu. Tudi iz dokumentov, ki jih je Jim prejel od Feliksa, izhaja, da nista vedela, da sta bratranca. Janez in Branko pa sta vedela, da sta bratranca, torej sta morala tudi Branko in Feliks vedeti, da sta si v sorodu, saj je Angela Jima odpeljala na prvi obisk k Feliksu in Janezu.
 
 

Kramberger Relationships


Joseph KRAMBERGER Josef
3.3.1829, Janežovci 13 -- 18.1.1889, Rogoznica 2, age: 59

Son
| Josef KRAMBERGER
| 20.1.1857, Rogoznica 2 -- 2.8.1917, Niš, Serbia, age: 60
Grandson
| | Franc KRAMBERGER
| | 5.5.1888, Podvinci 6 -- 1947, Podvinci 6, age: 58
Great Grandson
| | | Janez KRAMBERGER
| | | 24.11.1925, Podvinci 6 -- 22.10.2004, Ptuj, age:78

Son
| Franciscus KRAMBERGER Franc
| 6.3.1866, Rogoznica 2 -- 20.12.1925, Rogoznica 2, age: 59
Grandson
| | Franc KRAMBERGER
| | 7.2.1891, Rogoznica 2 -- 17.7.1972, Rogoznica 2, age: 81
Great Grandson
| | | Franc KRAMBERGER Branko
| | | 9.11925, Rogoznica 37 (2) -- 8.8.1991, Ptuj, age: 66
So Janez and Branko have fathers with the same name that were first cousins and therefore they are second cousins. Their fathers were first cousins of Jim's grandmother and Feliks Kramberger.

Daughter
| Gertrud KRAMBERGER Jera
| 20.3.1870, Rogoznica 2 -- 4.6.1896, Dayton, Ohio, age: 26
Grandaughter
| | Josephine (Marie) VERSIC
| | 3.3.1896, Dayton, Ohio -- 20.5.1993, Lakeport, Calif., age: 97

Son
| Mihael KRAMBERGER Miha
| 30.9.1875, Rogoznica 2 -- 29.12.1965, Rogoznica 19, age: 90
Grandson
| | Feliks Mihael KRAMBERGER Srečko
| | 21.5.1909, Mitterdorf, Austria -- 5.5.1998, Ptuj, age: 88


The above are just selected descendants as there are many.


James R. Dangel
1504 Sawmill Creek Road
Sitka, Alaska 99835 USA
Phone: 907-747-3348
Email:


Hiding my address underneath to avoid getting spam and unsolicited viruses has not worked very well. You will have to type in my email address from the picture file above.

Please make sure you include a subject line that means something. I get so much spam that if you are unknown to me and leave it blank or it looks like typical junk I will never see it nor answer you. Put some family names or something useful in the subject line!!!

Return to Jim's Home Page