V Evropi sem preživel čudovite trenutke ob dobri jedači, okušanju vin in srečanju z bratranci in sestričnami. Ko sem leta 1994 začel raziskovati svoje evropske korenine, sem želel potešiti svojo radovednost, kje so živeli moji predniki. Ugotovil sem, da je zanimivejše od običajnih turističnih krajev obiskovati kraje, kjer je živel in še vedno živi moj rod. Z lahkoto sem našel družino očetovega očeta v Alzaciji. Iz starih fotografij in pisem smo prepoznali in na zemljevidu našli mesto Durlinsdorf. Težje je bilo najti družino očetove matere. Moja babica Josephine Veršič Dangel Genochio ni vedela, iz katerega dela Evrope izvira njen rod. Rekla je: Butz, Avstrija. Butz kot kraj ne obstaja. To je stara bavarska ali avstrijska beseda za pritlikavca ali škrata. Mislim, da jo je moj praded Josef Veršič vlekel za nos, od kod naj bi bil. Vir za rodni kraj so bili matični dokumenti iz katoliške cerkve Sv. Petra in Pavla v Ptuju. Na svojem prvem izletu v Evropo sem obiskal bratranca v Alzaciji. Takrat nisem vedel, da Pettau (Ptuj) ni več v Avstriji. Imel je zemljevid Slovenije, na katerem je bilo poleg nemškega imena Pettau tudi slovensko ime Ptuj. Slovenija je bila od njene osamosvojitve leta 1991 tako zame kot za ves svet novost.
 
 

Joseph Veršič (1863 - 1913)

Gertrud Kramberger Veršič (1870 - 1896)

 
Ko je moja prababica Gertrud Kramberger Veršič nekaj mesecev po rojstvu moje babice umrla, je ostalo malo stikov z družino Kramberger. Praded se je ponovno poročil in imel več otrok, vendar je umrl, ko je bila babica stara 17 let. V Evropo sem nesel fotografije, da pokažem svoje sorodnike. V Sloveniji sem pri bratrancih in sestričnah, ki živijo v isti hiši, kot je bila rojena Gertrud Kramberger Veršič, našel njeno sliko. Imeli so kopijo iste slike, posnete v Daytonu, Ohio, ki sem jo prinesel s seboj. O njej so vedeli samo to, da je pokojna teta. Očitno si praded Veršič in njegova druga žena nista mnogo dopisovala z družino v Evropi. Samo ena Veršičeva sestrična je imela slike babice in njenih polbratov ter sester. Pripadale so njeni materi, torej pravi sestrični, vendar niso bile identificirane. Tej generaciji v Ptuju so bile nepoznane, dokler jih ni Ronald Veršič, bratranec mojega očeta iz Daytona, ustrezno označil.

Zanimivo je, kako sem našel bratrance in sestrične v Sloveniji. Pisal sem avstrijski ambasadi v Washingtonu, da mi pomagajo pri imenu Butz. Svetovali so mi Slovenijo in mi priskrbeli naslov. Po mojem prvem obisku v Evropi mi je slovenska ambasada poslala podatke o Slovenskem rodoslovnem društvu v ZDA. Albert Peterlin, Predsednik Društva, mi je priskrbel seznam imen in naslovov iz telefonskega imenika za tri priimke iz cerkvenih arhivov. Pomagal mi je napisati vzorčne stavke v slovenščini in tako sem odposlal po dve pismi na vsakega od treh priimkov. Od Anice Kramberger, vdove po Branku, sem dobil odgovor v angleščini, vključno z rodovnikom za Brankovo družino do njegovih starih staršev, Franca Krambergerja in Terezije Veršič. Predpostavljam, da sta bila brat in sestra mojim pra-starim staršem. Moja teta Evelyn Dangel Detels je potrdila, da smo imeli teto Terezijo, ki je nisem poznal (babica je po njej dala ime svojemu konju). Dr. Branka Lapajne, ki je napisala knjigo o rodoslovnih raziskavah v Sloveniji, je ob svojem obisku v Sloveniji junija 1996 našla še več povezav. Anica Kramberger je odgovorila tudi za svojo svakinjo - Angelo Kramberger Tement, ker sem pisal tudi njenemu sinu Francu. Angela še vedno živi v hiši (stari naslov je bil Rogoznica 2), kjer je bila rojena moja prababica in kamor se je leta 1913 moj praded vrnil umret zaradi tuberkuloze. Njegova sestra se je poročila z bratom njegove prve žene. Prejel sem samo en odgovor na 6 pisem, toda med obiskom pri bratrancih in sestričnah sem videl kar tri od svojih pisem.


Ko sem konec leta 1996 obiskal Ronalda Veršiča in ostale ameriške bratrance in sestrične v Daytonu, smo ugotovili, da greva istočasno v Evropo. Januarja 1997 sva se dobila na Dunaju in se z vlakom odpeljala v Maribor. Skrbelo naju je, da se ne bi z najetim avtom po nesreči odpeljala na Hrvaško. Ptuj je oddaljen za malo več kot pol ure vožnje proti severu, enaka razdalja je od Ptuja do Hrvaške. Anica Kramberger je pisala, da sva dobrodošla na njenem domu in da je priskrbela prevajalca. Njen dom je moderen in se nahaja naprej od Ptuja ob reki Dravi. Prvo popoldne smo obiskali družinsko kmetijo, kjer živi Aničina svakinja. Včasih je bil to majhen grad in ima še vedno trdnjavski jarek. Hiša, kjer družina živi že več generacij, ima klet z obokanimi stropi, ki morajo izvirati iz prvotnega gradu. Ob obisku arhiva sem ugotovil, da je tu družina živela pred letom 1800 in da so bili pol-kmetje. O raziskavah gradu bom pisal kasneje. Pred kratkim sem odkril/ugotovil, da je naš prednik Matija Golob leta 1750 dobil dovoljenje, da si je na ostankih stare vinske kleti zgradil hišo. Pripadali so Ptujskim grofom, družini Leslie s Škotske, ki je živela na gradu na hribu. Niso bili niti kmetje niti plemstvo, ampak nekaj vmes. Ko sva z Ronaldom obiskala Ptujski grad in vinsko klet, naju je spremljala vsa družina razen najstarejših! Glej sliko zgoraj.

Ker smo bili na Ptuju v januarju, je bilo vreme takšno kot na Aljaski ali v Ohiu - mrzlo, sneženo in megleno. Ko je Ronald po štirih dneh odšel, sem ostal z namenom, da obiščem in si bolje ogledam ptujski okoliš. Ogledovanje Slovenije sem prekinil, dokler se vreme ni izboljšalo. Bratranci in sestrične so naju kraljevsko zabavali (in še vedno več kot / izredno lepo poskrbijo zame). Vodili so naju vsepovsod. Predstavili so naju drugim bratrancem in sestričnam. Gostili so naju z domačimi specialitetami in vinom. O tem sem posebej pisal. Vsaka stvar je malo drugačna, toda še vedno zelo podobna; stvari niso enake, služijo pa istemu namenu. Na primer: mnogo družin goji prašiče in izdeluje svoje klobase in šunko. Moja gostiteljica je od sestre dobila govedino in svinjino. Družine pogosto živijo tesno skupaj. Franc in Angela ter njun sin Franc Tement živijo ločeno v starem domu in novem prizidku. Angelina sestra Marija in mož Simon Tement (brat od Franca) živita v novi hiši; njun sin Branko pa medtem ko gradi novo hišo, živi v stari hiši, vse skupaj je oddaljeno le nekaj metrov. Sestra Simona Tementa stanuje zraven.

Ko sem ugotovil, da je kurentovanje, zaradi katerega sem na Aničin predlog prišel, v februarju, sem spremenil svoj program za Evropo. Nisem vedel, kaj to je in prišla sva, ko je Ronald imel čas. V času kurentovanja se mnogi domači bratranci pridružijo ostalim in oblečejo kostume iz ovčjega kožuha, si nadenejo barvite maske in zvonijo s kravjimi zvonci, da preženejo zimo in zabavajo ljudstvo. V tem času se zaužije veliko vina in z marelično marmelado polnjenih krofov! V tem času nisem najel avta - pa sem obiskal še mnogo več bratrancev in sestričen. Angela je bila boljša od back-up diskete pri mojem računalniku. O moji družini in slikah z Aljaske je znala govoriti bolje od mene. Najprej smo imeli za prevajalko upokojeno gimnazijsko profesorico angleščine, kasneje pa smo bili odvisni od vnukov, ki se učijo angleško. Nazadnje smo se Angela, Anica in jaz odločili za obisk ostalih bratrancev in sestričen na svojo pest. S seboj sem imel seznam iz slovarja, katere podatke o datumih in krajih potrebujem za rodovnik; tako sem sproti urejal informacije za vnos v prenosni računalnik. Včasih je podatke vnašal kateri od vnukov, marsikdo ima računalnik z rodoslovnim programom. Naučil sem se govoriti počasi in razločno. Z ustreznimi slovarji se zelo dobro sporazumevamo. Ameriški programi na slovenski televiziji niso sinhronizirani, temveč so samo opremljeni s podnaslovi. Tako so se sestrične in bratranci naučili angleško. Ko smo se prvič srečali niso želeli uporabiti svojega znanja angleščine, toda s spoznavanjem drug drugega se je polegla začetna nervoza in povečalo se je razumevanje.

Presenečeno sem ugotovil, da nekateri člani babičine družine, njene tete Katarine Kramberger Sket, živijo v okolici San Franciska ne da bi vedeli eni za druge. To se zgodi, ker ženske izgubijo svoje dekliške priimke. Z Dunaja sem klical teto Evelyn v Kalifornijo z vestmi o sorodnikih v Kaliforniji. Preden sem se vrnil domov, je pisala in se že srečala z Vladom Bevcem, bratrancem v drugem kolenu. Babica in dve njeni pravi sestrični so živele 45 let ob zalivu San Francisko, ne da bi vedele ena za drugo! To sem ugotovil na Ptuju, ko sem obiskal še edina prava babičina bratranca in sestrično, za katera je večina ostalih bratrancev in sestričen vedela, da sta živa. Feliks Kramberger je bil tako podoben moji babici, da bi lahko bila dvojčka. Njegova sestra Marija me ni toliko spominjala na babico. Feliksova hči Vera mi je pokazala Vladova pisma iz Kalifornije in povedali so mi o Vladovi materi in njeni sestri, še dveh živečih sestričnah moje babice. Vlado in teta Evelyn sta ugotovila, da sta si njuni materi zelo podobni. Sta pravi sestrični. Moja babica je umrla pred nekaj leti, stara 97 let, Vladova mati pa je umrla nedavno, ravno toliko stara! Želel sem si srečati Vlada, njegovo mater in teto ter ostale bratrance in sestrične. V Evropi sem spoznal in srečal več bratrancev in sestričen kot v Ameriki. Septembra 1997 sem se s svojimi starši odpravil na obisk starih in novih sorodnikov v Kaliforniji. Pred svojim ponovnim obiskom v maju 1998 sem na Vladovo pobudo končno telefoniral njegovim pravim bratrancem in sestričnam v Ljubljano. To bi moral opraviti že takrat, ko sem bil prvič v glavnem mestu. Govorijo angleško in rekli so, da se moramo ob naslednjem obisku srečati in da bodo šli na piknik na Ptuj.

Angela in njen sin Franc sta šla z menoj v mariborski arhiv. Imeli smo pomoč pri branju stare gotice in našli smo veliko podatkov o Tementih. Ko sem jih kasneje urejal, sem ugotovil povezavo moje pra-prababice Uršule z botrom njenih otrok, Blažem, ki je bil njen brat in prednik zakonskih mož Angele ter njene sestre. Poročena sta s svojima sestričnama v tretjem kolenu. Moža sta bila tako prijazna, da sta mi pomagala ugotoviti sorodstveno zvezo. Sta bratranca mojega očeta v tretjem kolenu; njuni ženi sta očetovi sestrični v drugem kolenu. To ni bil moj prvi niti zadnji obisk arhiva. Z zadovoljstvom sem odkril povezavo Tementove rodbine z ostalo rodbino, kar je bilo eno mojih glavnih zanimanj. Pomembno dvojno sorodstvo sem odkril že pred prvim obiskom v Sloveniji. Mnogi moji sorodniki izhajajo iz obeh rodbin: Veršič in Kramberger. Po novih podatkih o Tementih so vsi Veršičevi bratranci in sestrične v sorodu s Tementi zaradi Uršule Tement, sestre Blaža Tementa, poročene z Johannom Veršičem. Mnogi od bratrancev in sestričen so z menoj v trojnem sorodstvu! Pomembno srečanje ob mojem majskem obisku v Sloveniji je bilo srečanje z družino Janeza Tementa, ki še vedno živi na istem naslovu, kjer je bila leta 1840 rojena Uršula, to je na stari hišni številki 12 v Zabovcih, južno od Ptuja. V družini so bili mlinarji in so gojili pšenico ravno tako kot moji sorodniki v Alzaciji. V stari hiši sem raziskal vinsko klet in mlinske naprave. Ker je reka Drava spremenila tok, so mlin razstavili in vsak kamen posebej prenesli čez cesto. Mlin ne deluje več in namesto vodne se uporablja električna energija na njihovi novi lokaciji blizu starega doma.

Od prvega obiska pri sestričnah in bratrancih v Sloveniji naprej smo se pogovarjali o rodbinskem srečanju, ki bi naj potekalo na stari družinski domačiji na Ptuju. Zaradi svoje prevzetosti s to lokacijo, ki ima trdnjavski jarek, v katerem je bila nekoč voda, danes pa je porasel s travo, se mi je to zdel edini primeren kraj. Oktobra 1999 sem se vrnil v Slovenijo v času trgatve in imeli smo rodbinsko srečanje. Ko sem na svojem predhodnem obisku sorodnikom pokazal svoje rodbinske preglednice s slikami niso poznali veliko svojih sestričen in bratrancev. Poznal sem več bratrancev in sestričen kot oni, čeprav ne znam govoriti njihovega jezika! Ravno iz tega razloga so me prosili, da razpošljem vabila (ki jih je sestrična prevedla v slovenščino). Z Aljaske sem poslal 65 vabil z zemljevidom Ptuja in označil sem kraj srečanja. Ko sem prispel na Ptuj smo še enkrat pregledali seznam naslovov in naknadno poslali še 15 vabil. Na srečanje je prišlo 240 oseb. Pripravil sem 450 nalepk z imeni bratrancev in sestričen, za katere sem vedel in za katere sem upal, da bodo prišli na srečanje. V vabilu je pisalo, da naj povabijo vso družino, in ne samo tiste člane, ki sem jih jaz poznal. Po najnovejšem izračunu imam v Evropi 650 bratrancev in sestričen, ki bi se lahko udeležili piknika, če bi želeli oz. če bi bili obveščeni. (Skupno sem našel 42 pravih bratrancev in sestričen moje babice in 382 njihovih potomcev, ne upoštevajoč zakoncev. Mnogi od teh so povezani z mojimi bratranci in sestričnami v Ohiu, ki imajo drugo mater kot moja babica. V Združenih državah je 71 potomcev moje babice in njenih šestih polbratov in polsester. Nekaj podatkov v zvezi s Tementovimi sem zbral na zadnjem obisku in še vedno najdem nove bratrance in sestrične. S številnimi Tementovimi bratranci in sestričnami sem v daljnem sorodu, tako da niti niso zajeti v končni številki). O rodbinskem srečanju so poročali po radiu Ptuj, v ptujskem Tedniku in Jani. Zdi se, da je vsakdo užival. Losos, ki sem ga prinesel s seboj z Aljaske je bil velika atrakcija. Vsakdo pa je bil presenečen, ko se je srečal z znanci in ugotovil, da si je z njimi v sorodu.

Ob svojih obiskih v Evropi sem resnično užival, čeprav se nisem mogel srečati z vsemi bratranci in sestričnami, s katerimi bi želel. Bilo bi krasno, če bi se srečal z vsakim, da bi ga spoznal in on mene. Všeč so mi bili in užival sem v kratkih začasnih bivanjih. V veliko zadovoljstvo mi je obiskovati kraje, kjer so živeli moji predniki. Čutim se povezane z njimi. Bilo mi je v veselje in zanimivo obiskati in videti, kako živijo bratranci in sestrične. Če vidiš, kako ljudje živijo ter kaj jedo in pijejo, ti to pomaga razumeti deželo. Stara in moderna arhitektura je zanimiva in je nasprotje tistemu, česar sem navajen v Združenih državah. Posebej zanimivo je, če se oglasiš nenajavljen. Ljudje so presenečeni ali v zadregi, toda skoraj vedno veseli. Kadar me pričakujejo, vem, da se potrudijo in se vržejo v stroške za sprejem obiskov. Raje vidim, da je bolj po domače in sem dobrodošel v kuhinji in da mi ponudijo običajne jedi. Več zvem o vsakem in o vsem, če se počutim kot eden izmed njih.

Teta Evelyn je rekla, da bi bila moja babica zelo vesela, ker sem našel njeno izgubljeno rodbino. Babica ni ničesar vedela o družinah svojih staršev. Ker ni nikoli imela zveze s staro Avstrijo, ni ničesar vedela o svojih sorodnikih in se je zaradi tega morda počutila kot sirota. Teta Evelyn pravi, da je babica mnogokrat obžalovala, da od svoje rodbine pozna le sorodnike, ki živijo daleč stran od Kalifornije, v Daytonu, Ohio. Tudi družine iz Evropi so izgubile stik z nami v Ameriki. Zdi se, da se iskreno veselijo, ko izvejo kaj se je zgodilo njihovim sorodnikom in da izvejo kako smo mi. Pogosto vidim, da se bratranci in sestrične med seboj sploh ne poznajo, ali pa se zelo poredko videvajo. V zadovoljstvo mi je, ko jih vidim kako uživajo v obiskovanjih in spoznavanjih, čeprav ne razumem njihovega jezika.

---